Pravilna prehrana je poglavitni dejavnik za ohranjanje zdravja, vitalnosti in dolgoživosti psov. Izbira hrane je v današnjem času, ko na trg skoraj vsak dan prihajajo nove formule, ogromna.
Lastniki psov imamo na voljo vse, od klasičnih briketiranih in navlaženih hran, holističnih, z biološko pridelanimi sestavinami, toplotno obdelanih ali hladno stiskanih in v zadnjem času tudi vedno večjo ponudbo surovih, zamrznjenih hran. Izbira ni lahka, še težje pa se odločamo, katero hrano ponuditi svojemu ljubljenčku, ko ta zboli.
Kljub poplavi uravnoteženih in skrbno sestavljenih formul hrane za pse so v porastu nekatera obolenja – z njimi se srečuje vedno več lastnikov. Preobčutljivost za določene sestavine hrane, debelost, zadah in nabiranje zobnega kamna so le nekatere med njimi. Če ne ukrepamo, so vsa ta stanja lahko nevarna in vodijo v razvoj resnih, življenje ogrožajočih bolezni. Najpogostejša težava, ki se pojavlja pri vedno večjem številu živali, so alergije. Lahko so posledica okoljskih dejavnikov ali pa preobčutljivosti za hrano oziroma njene sestavine. Večina psov ima kombinacijo obojega. Alergijska reakcija se pojavi, ko se žival nenormalno odzove na neko snov, najpogosteje beljakovino, kar sproži izločanje histamina. Ta povzroči tipične znake alergije: rdečico kože, srbež in drisko.
Sestavine se med posameznimi vrstami hrane lahko močno razlikujejo, velika večina jih vsebuje perutninsko meso in maščobo, ki sta tudi najpogostejša alergena. Težava predvsem briketiranih hran je, da vsebujejo tudi polnila, na primer žita in druge ogljikove hidrate, sojo, emulzifikatorje, barvila, ojačevalce okusa in prezervative. Gre za sestavine, ki so sicer varne, a lahko pri nekaterih živalih sprožijo preobčutljivost. Pri hranjenju preobčutljivega psa s surovo hrano pa se povsem izognemo morebitni preobčutljivosti za dodatke in polnila v hrani, saj tudi komercialno pripravljena surova hrana zaradi zamrzovanja po navadi nima teh dodatkov.
Lastniki, ki preidejo na hranjenje s surovo hrano, tudi pogosto opažajo, da pes kljub preobčutljivosti na neki vir beljakovin v toplotno obdelani hrani to sestavino brez težav prenaša v surovi obliki. Ena od teorij je, da je pes evolucijsko prilagojen hranjenju s surovo hrano, toplotna obdelava pa spremeni sestavo beljakovin, kar je znano kot denaturacija, se pravi, da jih imunski sistem ne prepozna in se zato odzove s preobčutljivostjo. Dobro sestavljene surove diete vsebujejo tudi dodatek ribjega olja ali drug vir maščobnih kislin omega 3, ki pri preobčutljivih živalih delujejo dodatno protivnetno.
Tudi pri izbiri surove hrane za pse, ki imajo težave z alergijami, je priporočljivo upoštevati standardna vodila za živali, preobčutljive na hrano. Se pravi, da za hrano izberemo novi vir beljakovin, saj je minimalna verjetnost alergijske reakcije na beljakovino, s katero se pes še ni srečal. Zelo dobra izbira je kunčje meso, ki je izredno kakovosten in lahko prebavljiv vir beljakovin, hkrati pa je zelo redko sestavina klasičnih formul hrane za pse.
Vedno pogostejša tegoba današnjih psov je debelost. Vzrok zanjo je preprost: prevelik vnos hrane in premajhna poraba. Na debelost pa lahko vplivajo tudi genetska nagnjenost, hormonske motnje, sestava hrane in sama okusnost hrane. Kot je bilo že omenjeno, veliko pripravljenih hran za pse vsebuje polnila, ki imajo za pse nižjo hranilno vrednost in so težje prebavljiva. Psi zato potrebujejo večjo količino hrane za zadovoljitev potreb po hranilih, kar pa pomeni tudi večji kalorični vnos. Pravilno sestavljena surova hrana vsebuje surovo meso in notranje organe, surove cele ali mlete kosti in surov zelenjavni pire, nekatere vsebujejo tudi sveže sadje z dodatki ribjega olja. Taka hrana je bogata s hranili in energijsko gosta, se pravi, da v manjši količini zadovolji potrebe psa po hranilnih snoveh. Za odraslega psa to pomeni od 2 do 4 odstotke telesne teže na dan, za mladiče pa 10 odstotkov, saj so potrebe po hranilih zaradi rasti večje. Manjši dnevni vnos in boljša prebavljivost se kažeta tudi v manjšem, pravilno oblikovanem iztrebku, ki ne zaudarja in hitro razpade.
Visoka vsebnost enostavnih ogljikovih hidratov v hrani predstavlja tudi preprost in zadosten vir hrane za bakterije ustne votline, ki sodelujejo pri nastanku zobnega kamna in posledičnem vnetju dlesni, ki lahko vodi v peridontalno bolezen, čeprav skrbnik svojemu psu redno ščetka zobe. Eden prvih znakov težav v ustni votlini je močan in neprijeten zadah, ki je prav tako posledica čezmernega razmnoževanja normalne ustne mikroflore. Lastniki psov, ki se ob pojavu teh težav odločajo za prehod na hranjenje živali s surovo hrano, opažajo, da psi po prehodu na surovo hrano nimajo več neprijetnega zadaha iz ust, izboljša se stanje zob. V surovi hrani so namreč ohranjeni mnogi encimi, ki preprečujejo nalaganje zobnega kamna, v primerjavi z briketirano hrano pa vsebuje tudi zelo majhne količine ogljikovih hidratov, ki so večinoma kompleksni. Taka hrana že sama po sebi preprečuje čezmerno razraščanje ustne mikroflore, ki je v veliki meri odgovorna za nalaganje zobnega kamna.
Surovo hrano mora pes tudi žvečiti, kar dodatno pripomore k naravnemu čiščenju zob. Ne glede na vse prednosti surove hrane, pa ima ta tudi svoje pomanjkljivosti, ki lahko lastnika odvrnejo od tovrstnega prehranjevanja svojega psa. Za pravilno sestavo obroka surove hrane sta potrebna znanje in čas, pogost razlog proti pa je tudi morebitna okužba surovega mesa in kosti z nevarnimi bakterijami, na primer E. coli, salmonela in kampilobakter. Pomisleki so vsekakor utemeljeni, a se tovrstnim skrbem lahko preprosto izognemo s hranjenjem že pripravljenih zamrznjenih surovih obrokov in pravilnim rokovanjem z izdelki. Komercialno pripravljena surova hrana je uravnotežena za posamezna življenjska obdobja psa in jo redno nadzorujejo, pri čemer ugotavljajo morebitno navzočnost nevarnih mikroorganizmov in njihovih toksinov. Če po nakupu surove hrane ne prekinemo hladne verige in odtaljene hrane ne shranjujemo predolgo, je nevarnost okužb minimalna.
Vir: revija Moj Pes, avtor: Urška Škufca, dr. vet. med.
